Zakaj je UTD tako težko vpeljati?

V današnjem negotovem prekarnem delovnem sistemu se vse bolj obračamo k idejam, ki bi ga lahko nadomestile. Vodilna med temi idejami je UTD oziroma univerzalni temeljni dohodek, ki si jo že dobro desetletje podajamo po družabnih omrežjih.

A do uresničitve ideje kar ne pride, torej je nekaj očitno narobe.

Osnova ideje je, da vsi državljani, ne glede na premoženjsko stanje, mesečno dobijo enak znesek, kar naj bi med njimi zagotovilo večjo enakovrednost. Toda kaj se zgodi, ko ljudem v zelo neenakovrednih položajih damo enako vsoto denarja? Nič. V bistvu še vedno vzdržujemo to neenakost, ki naj bi jo univerzalnost odpravila. Torej se moramo najprej zavedeti, da univerzalnost NE pomeni enakovrednosti. Ja, najrevnejšim v družbi bi se stanje malce izboljšalo, vendar bi še vedno ostali najrevnejši v družbi. Menda v 21. stoletju zmoremo kaj boljšega.

Argument, zaradi katerega ideja UTD pogori in se je ne jemlje resno, je zelo realen: če ljudem zagotovimo denar za preživetje, ne bodo hoteli delati del, ki jih nihče noče delati. To je vsekakor absolutno res, to vsi vemo. Ravno zaradi tega temeljni dohodek ne bi smel biti univerzalen. Moral bi biti omejen na ljudi brez prihodkov, znašati bi moral toliko, da zagotovi osnovne potrebe, hkrati pa bi morala minimalna plača znašati dvakrat toliko kot temeljni dohodek, da bi ljudje hoteli delati dela, ki jih sicer nihče noče delati.

Za uvedbo temeljnega dohodka je treba upoštevati tako ekonomski kot psihološki sistem, iz katerega izhajamo in ga želimo spremeniti.

Preberite, kako bi bil videti neuniverzalni temeljni dohodek.