V današnjem negotovem prekarnem delovnem sistemu se vse bolj
obračamo k idejam, ki bi ga lahko nadomestile. Vodilna med temi idejami je UTD oziroma
univerzalni temeljni dohodek, ki si jo že dobro desetletje podajamo po
družabnih omrežjih.
A do uresničitve ideje kar ne pride, torej je nekaj očitno
narobe.
Osnova ideje je, da vsi državljani, ne glede na
premoženjsko stanje, mesečno dobijo enak znesek, kar naj bi med njimi
zagotovilo večjo enakovrednost. Toda kaj se zgodi, ko ljudem v zelo
neenakovrednih položajih damo enako vsoto denarja? Nič. V bistvu še vedno
vzdržujemo to neenakost, ki naj bi jo univerzalnost odpravila. Torej se moramo
najprej zavedeti, da univerzalnost NE pomeni enakovrednosti. Ja, najrevnejšim v
družbi bi se stanje malce izboljšalo, vendar bi še vedno ostali najrevnejši v
družbi. Menda v 21. stoletju zmoremo kaj boljšega.
Argument, zaradi katerega ideja UTD pogori in se je ne jemlje
resno, je zelo realen: če ljudem zagotovimo denar za preživetje, ne bodo hoteli
delati del, ki jih nihče noče delati. To je vsekakor absolutno res, to vsi
vemo. Ravno zaradi tega temeljni dohodek ne bi smel biti univerzalen. Moral bi biti
omejen na ljudi brez prihodkov, znašati bi moral toliko, da zagotovi osnovne
potrebe, hkrati pa bi morala minimalna plača znašati dvakrat toliko kot temeljni dohodek, da bi
ljudje hoteli delati dela, ki jih sicer nihče noče delati.
Za uvedbo temeljnega dohodka je treba upoštevati tako ekonomski
kot psihološki sistem, iz katerega izhajamo in ga želimo spremeniti.
Preberite, kako bi bil videti neuniverzalni temeljni dohodek.
